Konec leta 2019  je bilo izdano poročilo o trajnostnem razvoju v Evropi, ki se osredotoča na nekatere ključne elemente razvoja, ki predstavljajo prioriteto za evropske države v današnjem času. Temelj tega poročila so raziskave in podatki o razvoju evropskih držav, ki se uporabljajo za primerjavo med državami glede napredka v uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja in implementaciji Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah. Glede uresničevanja ciljev trajnostnega razvoja je Evropska unija oblikovala strategijo, ki temelji na treh ključnih sestavnih delih: implementacija ciljev znotraj države, preprečevanje prenašanja nekaterih negativnih učinkov na druge države izven EU ter mednarodna, multilateralna diplomacija, v kateri se promovirajo evropske vrednote.

Prioriteta v prvi vrsti zajema implementacijo Evropskega zelenega dogovora, katerega cilji so razogljičenje energetskega sistema, razvoj krožnega gospodarstva ter razvoj politik, ki bodo zagotovili trajnostno uporabo zemljišča. Z ustrezno implementacijo tovrstnih reform bo Evropa do leta 2050 postala vodilna podnebno nevtralna celina v svetu. Na drugi strani bo EU morala povečati naložbe na področju trajnostne infrastrukture, izobraževanja, raziskave in inovacij. Te spremembe bodo zahtevale usklajevanje z že sprejetimi politikami in načrti kot tudi oblikovanje novih politik, ki bodo sledili ciljem trajnostnega razvoja. Z namenom uresničevanja druge prioritete strategije, mora EU prevzeti vodilno vlogo v svetovni diplomaciji. Evropa naj bi bila vodilna predvsem na področju okolja in podnebnih sprememb ter mednarodnih gospodarskih odnosov. Vodilna vloga EU bo predvsem razvidna pri sprejemanju mednarodnopravnih aktov in bilateralnem sodelovanju s ključnimi partnerji, kot so Kitajska, Japonska, Afriška unija, Združene države Amerike in Rusija. Posledično bo vloga EU v mednarodnem okolju naraščala še naprej in zato bodo drugi akterji sledili temu, kar EU počne. Zato je preprečevanje vseh negativnih posledic nekaterih politik, ki se lahko prenesejo na druge države zunaj EU, ključnega pomena. To je temelj tretje prioritete strategije, ki se bo osredotočala na regulacijo trgovinskih, bančnih in davčnih politik ter politik dekarbonizacije, ki imajo morebitne negativne posledice na druge države.

Za lažje razumevanje napredka, ki so ga države dosegle na področju trajnostnega razvoja je bil oblikovan indeks ciljev trajnostnega razvoja, ki uvršča države na lestvici od 0 do 100, pri čemer vrednost indeksa 100 označuje najvišjo stopnjo razvitosti. Najvišje mesto na tej lestvici glede na podatke iz leta 2019 pripada Danski, ki ima vrednost indeksa 79,8. Nato sledijo Švedska (79,4), Finska (79,1) in Avstrija (76,7). Najnižjo vrednost ima Ciper (55,0), Slovenija pa je na devetem mestu z vrednostjo 71,7. Podatki kažejo, da države članice EU predstavljajo 16 od 20 držav na svetu, ki so dosegle najboljše rezultate k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja. Vendar pa nobena od teh držav do 2019 ne dosega niti enega cilja v celoti. Evropske države so pokazale največji napredek k uresničevanju cilja 1 – boju proti revščini, cilja 3 – zdravje in dobro počutje, ter cilja 8 – pošteno delo in gospodarska rast. Najslabši rezultati so v povezavi s ciljem 2 (lakota in trajnostno kmetijstvo) ter cilji 12 do 15, ki zajemajo proizvodnjo in porabo, okolje in biotsko raznovrstnost.

V večini ciljev trajnostnega razvoja je prisotna neenakost znotraj držav. Neenakost ima različne vidike: od dohodkovne neenakosti do neenakosti dostopa do hrane, pitne vode, izobraževanja ter zdravstvenih in javnih storitev. Z namenom ocenjevanja neenakosti znotraj držav je bil oblikovan indeks Leave-No-One-Behind, ki zajema nekatere indikatorje, vključene v indeks. Finska, Nizozemska in Danska imajo najvišje vrednosti tega indeksa, kar pomeni, da imajo najbolj učinkoviti pristop do preprečevanja različnih vrst neenakosti v državi. Slovenija je na petem mestu lestvice z vrednostjo indeksa 79,8, države vzhodne in južne Evrope se pa soočajo z največjimi težavami na tem področju.

EU je razvila operativni pristop z namenom uresničevanja vseh 17 ciljev trajnostnega razvoja, ki vključuje šest transformacij. Prva transformacija je na področju izobraževanja delovne sile ter inovativnega gospodarstva, ki naj bi izenačila dostop do izobraževanja v vseh delih Evrope in bi podprla kakovostno izobrazbo. Znotraj te transformacije spada tudi aktivno vključevanje žensk v znanost ter promocija novih tehnologij, še posebej trajnostnih tehnologij. Cilj druge transformacije je zdravje in dobro počutje za vse, kar se nanaša na rešitev nekaterih obstoječih izzivov na področju zdravja kot so diabetes, debelost, mentalno zdravje ter uporaba tobačnih izdelkov. Za preprečitev morebitnih hujših zdravstvenih težav, EU promovira zdrav način življenja in zgodnjo preprečitev bolezni. Tretja transformacija je podnebno nevtralno in krožno gospodarstvo, do katerega bomo prišli z omejevanjem izpustov toplogrednih plinov, z regulacijo onesnaževanja ter z odgovornim ravnanjem z odpadki. Trajnostni sistemi hrane, uporabe zemljišč in oceanov so cilj četrte transformacije, ki zajema odgovorno proizvodnjo hrane in uporabo vode, ohranjanje biotske raznolikosti ter preprečevanje negativnih učinkov urbanizacije in infrastrukture na okolje. Peta transformacija se ukvarja s problemom trajnostnih mest in skupnosti, ki so ogroženi zaradi toplinskih valov, velikega obsega odpadkov, onesnaževanja zraka itn. V takih primerih EU načrtuje inovativne politike, ki bodo vključevale promocijo čistih virov energije, recikliranje odpadkov, povečevanje zelenih površin ter uporabo okolju prijaznih načinov prevoza. Zadnja, šesta transformacija obsega digitalizacijo in moderne tehnologije, ki zagotavljajo večjo produktivnost z nizkimi učinki na okolje. To vključuje na primer e-storitve, deljenje avtomobilov in 3D tiskanje.

Poročila predstavlja konkretne načine prek katerih bodo države članice implementirale omenjene transformacije. Poročilo ponuja še podroben pregled napredka na vsakem posameznem področju za vsako državo članico posebej. Slovenija je dosegla največji napredek na področju boja proti revščini, zagotovitev kakovostnega izobraževanja, poštenega dela in gospodarske rasti, zmanjšanja neenakosti ter zagotavljanja miru, pravičnosti in močnih institucij. Razvoj stagnira v prizadevanjih za odpravo lakote, na področju podnebnih sprememb ter partnerstva za doseganje ciljev. Veliki izzivi za Slovenijo so še vedno prisotni v okviru cilja 15, življenje na kopnem, kjer so raziskave pokazale slabe rezultate pri ohranjanju biotske raznolikosti.

Vir: slovenia2030.si